Čeprav se imenuje medicinsko in se je v preteklih stoletjih široko uporabljal v medicini, sodobna terapija priznava le nekatere zdravilne lastnosti rožmarina. To pa ne pomeni, da je z napredovanjem znanosti rožmarin izginil iz naših skrinj za domačo medicino in je bil v kuhinji pozabljen. Gojenje rožmarina ni zapleteno, zato je to občutljivo zelišče lahko privlačna začimba vse leto, saj lahko prezimi na kuhinjski okenski polici.
Če iščete podjetje, ki vam bo uredilo vrt, uporabite storitev Iskanje izvajalcev, ki je na voljo na spletnem mestu Gradbeni kalkulatorji. Po izpolnitvi kratkega obrazca boste prejeli ponudbe najboljših izvajalcev na vašem območju.
Rožmarin - zanimiva dejstva
Zdravilni rožmarin je zimzelena zdravilna in okrasna rastlina iz Sredozemlja, kjer zraste do dva metra v višino. Na vrtu rožmarin ne doseže te velikosti - običajno ne presega enega metra in pol. Grmičevje rožmarina se pojavlja v divjini na suhih in skalnatih rastiščih, v grmovnicah, imenovanih garig. Rožmarin in druga priljubljena zelišča rastejo tudi v drugih delih Evrope, pa tudi v Mali Aziji, Severni Afriki in Južni Ameriki. Predstavlja družino sramnih ustnic, od katerih mnoge kažejo sposobnost sinteze eteričnega olja. ime rosmarinus verjetno izhaja iz kombinacije besed ros, torej rosa (vrtnica) in marinus - povezana z morjem. Zaradi prisotnosti smole in hlapnega olja rožmarin izžareva osvežujoč vonj. Okus pa je grenak, pikanten in rahlo trpek.
Rosmarinus officinalis so v starih časih še posebej častili. Zdravilne lastnosti rožmarina so bile že takrat znane. Rastlina je bila posvečena boginji Afroditi in Veneri, Rimljani pa so domača božanstva Laro okronali z rožmarinom. Izpitniki so za srečo nosili rožmarinove girlande v laseh. Ta rastlina je vstopila tudi v rimsko mitologijo. V Rimu so zdravilni rožmarin imenovali libanotis, po imenu legendarnega mladeniča Libanosa, ki so ga bogovi spremenili v zelišče rožmarina. Za starodavne ljudi, ki so vsako rastlino, ki ni grm ali drevo, imeli za zelišče, je bil rožmarin simbol zvestobe, prijateljstva in spomina. Vtkano je bilo v šopke in poročne ter pogrebne venčke. Ta običaj so kasneje podedovali državljani srednjega veka in ga uporabili za živali. Glavo divjega prašiča, ki je glavna jed v božični kuhinji, so okrasili z rožmarinom. Ovce so hranili tudi z rožmarinom, da so imeli okusno meso.
Z rožmarinom so povezana številna vraževerja. Na primer, veljalo je, da lahko rosmarinus officinalis prinese srečo tistim, ki so imeli slabe sanje. Bil je simbol zaspane žalosti. V nekaterih državah naj bi odganjal tudi zle duhove. Simboličen je bil tudi rožmarin v kuhinji in jedilnici. Hrana je imela dober okus, če jo jemo z žlico, izrezano iz lesa rožmarina. V Evropi je bil rožmarin simbol plodnosti in smrti. Dali so ga v krste neporočenih, da bi preprečili zle moči. Uporabljali so ga tudi za okrasitev grobov. V stari Poljski so si neveste na glavo polagale vence rožmarina, ker naj bi ta rastlina jamčila zakonsko zvestobo. Rožmarin so našli na poljskem vrtu pred dvesto leti. Gojenje rožmarina naj bi takrat služilo okrasnim in zdravilnim namenom. Rožmarin in druga zelišča so lahko tudi zanimiv dekorativni element.
Uporaba rožmarina pri gojenju doma
Zdravilne lastnosti rožmarina so povzročile gojenje rastline na večjih hektarjih, tudi na Poljskem. Rožmarin lahko gojite tudi na vrtu, na balkonu in celo doma. Pri načrtovanju rožmarinovega kotička se velja spomniti, da rastlina prihaja iz blagega mediteranskega podnebja. Rožmarin je še posebej občutljiv na pomanjkanje svetlobe. V tleh raste na prepustnih, ne preveč vlažnih tleh, na polnem soncu in zaščiteno pred vetrom. Na sončnem mestu se eterična olja nabirajo v listih in dosežejo visoko koncentracijo. Ker rožmarin naravno raste v Sredozemlju, je občutljiv na zmrzal. V našem podnebju ga je vredno posaditi v lonec in le poleti na vrt. Odrasla v loncu zraste do štirideset centimetrov. Lastna pridelava bo omogočila uporabo zdravilnih lastnosti rožmarina kadar koli za pripravo infuzije, ki bo pomagala pri vročini ali driski. Tu boste našli več zelišč in zdravilnih rastlinvredno gojiti.
Najbolj aromatičen je svež rožmarin. Damo toliko, kolikor potrebujemo. Liste nabiramo za shranjevanje med cvetenjem ali malo kasneje. V praksi je to obdobje od junija do avgusta. Liste z najmlajšimi poganjki nabiramo v toplem in sončnem vremenu. Rožmarin sušimo na mrežah pri temperaturi, ki ne presega petintrideset stopinj Celzija. Dober način je tudi, da vejice zavežete v popke in jih obesite na suho, zračno mesto. Če je zelišče shranjeno v tesno zaprtih in zaščitenih pred lahkimi posodami, bodo dragocene lastnosti rožmarina ostale do enega leta.
Rožmarin se spomladi razmnožuje s potaknjenci, izrezanimi iz starejših rastlin ali z delitvijo korenike. Ukoreninjene so v vlažni vrtni zemlji ali pesku. Optimalen mesec za nabiranje sadik rožmarina je maj. Nato odrežite delček poganjka, ki je čim bližje glavnemu poganjku matične rastline. Liste olupimo in konec potaknjencev potopimo v pripomoček za ukoreninjenje, s katerim odstranimo odvečno. Sadiko s spodnjim koncem pritisnemo na približno 1/3 višine v podlago. Kasneje jih v velike, celo štirideset centimetrske intervale sadimo v zemljo. Iz semen lahko sejete tudi rožmarin.
Uporaba rožmarina v kozmetiki
V starodavni Poljski so zdravilne lastnosti rožmarina uporabljali predvsem pri kozmetičnih tretmajih. Iz cvetja so naredili sirup, ki naj bi kožo zmehčal in zgladil ter celo odpravil izbokline na obrazu. Vino rožmarina pa naj bi vplivalo na ohranjanje mladosti. V srednjem veku so zdravilne lastnosti rožmarina uporabljali za kopanje pri ženskih boleznih. Danes je znano, da uporaba rožmarina v kopeli naredi kožo čvrsto, razkuži in ima pomirjujoč učinek na telo. Za krepitev las lahko lasišče podrgnete z infuzijo rožmarina, pripravljenega iz ene čajne žličke zelišča, ki jo prelijete s ½ skodelice vrele vode in kuhate na pari, pokrito petnajst minut. Najboljši recepti za domačo kozmetiko z rožmarinom so nenehno priljubljeni. Še več, da ga ni težko gojiti, ponekod po svetu pa ga najdemo tudi v naravi.
Danes kozmetika uporablja baktericidne, razkuževalne, tonirajoče in hranilne lastnosti rožmarina. Vsebuje ga v pripravkih za akne in mastno kožo ter v kremah proti gubam. Pomirjujoče in antioksidativne lastnosti imajo tudi rozmarinsko kislino, ki ščiti pred škodljivim UV sevanjem ter ima protivirusne in antialergijske lastnosti. Temne lase lahko sperite z infuzijo rožmarina. V kozmetične namene rožmarin gojijo v južni Evropi, severni Afriki, Rusiji in Angliji.
Dragoceno hlapno olje se pridobiva iz rožmarina, ki se uporablja v kozmetiki za proizvodnjo kolonjske vode, mila, šampona, tonirajočih losjonov, kozmetičnih mask in adstrigentnih oblog. Olje rožmarina deluje stimulativno, antiseptično in analgetično. Priporoča se v aromaterapiji in med masažo telesa pri revmatičnih bolečinah. Dovolj je, da v kad vlijete kakšnih deset kapljic. Vonj olja je menda tudi rahel afrodiziak. Rožmarinovo olje je bilo znano že pred našo dobo, vendar so bile njegove lastnosti opisane šele leta 1300. V 15. stoletju so parfume proizvajali z uporabo rožmarinovega olja. Aromatske spojine smo ekstrahirali iz cvetov rožmarina z destilacijo alkohola.
Rožmarin ima fine liste in drobne vijolične do bledo modre grozde. Modra barva cvetov naj bi bila posledica posredovanja Matere Božje, ki je med begom v Egipt nanjo obesila svoj plašč. Obstaja tudi beli cvetoči rožmarin. Ta rastlina cveti od marca do maja in jeseni ponavlja cvetenje.
Zdravilne lastnosti rožmarina
Zdravilne lastnosti rožmarina so se uporabljale za različne namene. V antiki so rožmarin uporabljali za splav. Rezine, dišeče decokcije in pripravke iz rožmarina so uporabljali za razjede, vnetja, težko zaceljene rane, pa tudi za epilepsijo, zlatenico, oligurijo, hemoroide itd. Zobje smo čistili s pepelom rožmarina. Priporočeno je bilo tudi kajenje cigar iz listov rožmarina za kašelj in uživanje ter decokcija zelišča kot zdravilo proti plešavosti. Zdravilne lastnosti rožmarina so uporabljali tudi v čajih, ki naj bi blažili bolečine in pomagali pri prehladu. Vino te rastline naj bi ozdravilo epilepsijo, sok pa je pomagal pri očesnih boleznih.
Čeprav znanstvena medicina z daljavo obravnava starodavno uporabo rožmarina, je danes to tudi zelišče, ki je uporabno v domači omarici. Zdravilne lastnosti rožmarina pomagajo povečati količino želodčnega soka in spodbujajo apetit. Zelišče ima diastolični učinek, zavira pa tudi rast bakterij, pa tudi diaforetično in ekspektorantno. Ko se uporablja kot začimba v kuhinji, rožmarin krepi tudi živčni sistem. Obkladki iz rožmarina pomirjajo revmatične bolečine in izboljšajo krvni obtok. Listi rožmarina ali eterično olje najdemo v številnih protirevmatičnih izdelkih, ker povzročajo zamašitev kože. Odvarjanje listov rožmarina pomirja živce, zlasti v obdobju menopavze. Zdravilne lastnosti rožmarina se uporabljajo tudi pri motnjah krvnega obtoka in za spodbujanje živčnega sistema. Doma se rožmarin uporablja za anemijo. Pripravkov z rožmarinom ne smemo dajati nosečnicam in otrokom, mlajšim od šest let. To je bilo znano že v srednjem veku in svarilo pred uporabo rožmarina pri doječih materah.
Zdravilne lastnosti rožmarina se uporabljajo tudi v veterinarski medicini. Pri zdravljenju živali se rožmarin uporablja v obliki infuzij za bolezni jeter, prebavne motnje in napenjanje ter kot pomirjevalo. Infuzija rožmarina lahko namaže tudi boleča območja, prizadeta zaradi revmatičnih bolezni.
Rožmarin v kuhinji
Rožmarin v kuhinji se je uveljavil že davno. Začimba je sestavljena iz svežih ali posušenih listov in cvetov - celih, zmletih, sesekljanih in zdrobljenih. Jedi dodajo grenko-začinjeno noto. Pri kuhanju je treba rožmarin uporabljati zmerno, saj je v presežku škodljiv in lahko povzroči zastrupitev s hrano. Za štiri osebe priporočamo eno čajno žličko zdrobljenih čajnih listov. Zdrobljeno ali mleto zelišče vsebuje intenzivno dišeče olje, zato ga je vredno posipati po končani jedi. Številne svetovne kuhinje črpajo iz koristi rožmarina.
Lastnosti rožmarina so bile prej opisane v lekarniških knjigah, ki so rastlino označile kot začimbo za vse vrste pijač. V 16. stoletju je bila gdanska tinktura začimb, ki je vključevala različna zelišča, vključno z rožmarinom, splošno znana. V češki kuhinji pa so priporočali rožmarinovo vodko, destilirano v manjših količinah v dvorcih, v večjih količinah pa v kmetijsko -živilskih rastlinah. Danes se aromatične lastnosti rožmarina uporabljajo za aromatiziranje želodčne vodke, likerjev, medenih vin in piva ter kis in marinade iz olja.
Rožmarin se uporablja v kuhinjah mnogih sredozemskih in kavkaških držav. Uporablja se za začinjanje svinjine, perutnine, zajca, jagnjetine in divjačine. Rožmarin se doda v juhe, omake, ribe, solate, vloženo zelenjavo, krompir, testenine, narezke, jajca, gobe, italijansko zelje in pico. Rožmarin je tudi bistvena začimba za želvino juho. Rožmarin je zelo priljubljen v kuhinjah Anglije, ZDA in Mehike. V poljski kuhinji se rožmarin redko uporablja, predvsem za začimbe mesa. Vejice rožmarina, vržene na vroč premog, okusijo meso na žaru na ražnju in odganjajo žuželke. Olesenela stebla se uporabljajo kot dišeča nabodala za nabodala. V preteklosti so rožmarin uporabljali za konzerviranje in zdravljenje mesa in rib. Danes je rožmarin tudi sestavina pri utrjevanju mešanic. Lastnosti rožmarina so bile uporabljene tudi za pridobivanje kakovostnega dima.